Zdaj govori primorski partizan

»Borci Prešernove, Vojkove in Gradnikove brigade ter štaba divizije smo se zbrali na dvorišču današnje Ete v Cerknem.«

»Vedeli smo, da se pripravlja nekaj pomembnega, a nihče ni vedel, kaj bo to.«

»Nato je pred nas stopil komandant in povedal, da nas čaka častna sveta naloga, da prenesemo naše ranjence na Notranjsko.«

»Borci Prešernove, Vojkove in Gradnikove brigade ter štaba divizije smo se zbrali na dvorišču današnje Ete v Cerknem. Tam smo čakali. Vedeli smo, da se pripravlja nekaj pomembnega, a nihče ni vedel, kaj bo to. Nato je pred nas stopil komandant in povedal, da nas čaka častna sveta naloga, da prenesemo naše ranjence na Notranjsko. In smo krenili.«

»Ogromno sem hodil, pa tudi zdaj še hodim. Ker da hoja človeku zdravje.«

»Kruh iz krušne peči je pravi kruh, drugačen je od tistega, ki ga spečeš v pečici.«

»Že, ko sem bil zelo majhen, sem delal na kmetiji in pomagal doma. Oče je umrl, ko sem bil star šest let, tako da sem že kmalu prijel za delo. V hlevu sem hranil in napajal živino, molzel sem krave, kosil, oral – vse sem delal. Do partizanov sem kmetoval.«

»Tisti, ki ima rad rože, ima rad ljudi in naravo.«

»Narava se kvari, kar ni nič čudnega glede na količino vozil in letal. Narava ne more zdržati vsega – kar vzameš, moraš tudi dati nazaj.«

»Naj bodo pošteni, družabni in spoštujejo človeka, ne glede na vse.«

»Ljudje hitijo, živčni so, vsak bi rad čim več naredil. Po moje je to malo norija, ni prav. Včasih smo lepo počasi delali. Vse smo naredili do roka, mirno in z veseljem.«

»Tam sem se srečal z novozelandsko divizijo, se rokoval z njimi. To je bilo nekaj posebnega.«

»Ves čas smo bili napeti, ker smo razmišljali, kje nas bodo napadli.«

»Veselje je bilo, ljudje so se tam združili. Bilo je živahno, bili so lepi časi druženja.«

»To proslavo spoštujem, je zame zelo pomembna. Koliko fantov Primorcev je šlo v partizane leta 1943!«